En človek na svetu je, ki zmore vse.
Ata.
Bozo je ata samo enkrat videl, da je jokal. Potem so šli na pogreb. Ne spomni se dobro, to je bilo pred kakim letom, in ni bilo fajn. No, tam so bili vsi v črnem okoli luknje v zemlji, pa gospod župnik je mahal s kuglo in govoril, in potem so dali trugo v zemljo. Vsi bratranci in sestrične so vrgli notri nagelj, odrasli pa so vzeli tisto malo lopatko in nabasali zemljo ter jo vrgli v jamo. Vsi so jokali, Bozo tudi. Ker je bilo tako žalostno in ker so ga hlače srbele.
Potem pa so šli v gostilno. Odrasli so se menili, otroci pa so šli ven, fuzbal nabijat. Ko so se malo skregali, se odprejo vrata, in ven pride ata. Samo pogledal je in rekel. Ne danes. Je zaleglo. Bolj ko če bi se drl. Danes ne. Danes je bil za ata tak dan.
Drugače pa ata ne zna jokat. Pozabil je, ko je bil star petnajst let. Tako je enkrat rekel mami. Bozo tega ne verjame čisto, ker misli, da ni mel švica v očesu, ko je prišla Ruby od veterinarja. Ampak verjame, da bi lahko na njem drva lomil, če se ata kaj odloči. Ko bo velik, bo čisto tak kot ata.
In ata zna vse. Če se traktor pokvari, ga popravi. Če toča pade in je treba cigle menjavat, jih menja. Če sam ne more, pokliče Bozotovega strica, in naredita skupaj. Ampak zdaj hodi v službo in nima več toliko časa za Bozota. No, saj je v redu, ker Bozo tudi hodi v vrtec in je to taka ena vrsta službe.
In tisto pomladno jutro, bila je nedelja, Bozota zbudi pisk. Taki posebni pisk, glasni. Čisto novi. Kaj je to, se vstraši Bozo in zdrvi v kuhinjo. Ata pa se smeje. Jokat ne zna, smejati pa se zna. Ko se na glas smeje, se vse trese. Lonci se tresejo. Hlače se tresejo. In mama se smeje še bolj. No, vprašaj, kaj je zaj to. In pihne v eno reč. Piščalka.
Kje si to dobo, reče Bozo? Kje neki, se smeje ata, naredo sem. Jaz tudi, pokaži, reče Bozo. In ata reče, v redi. In sta šla.
Tam blizu kmetije je potoček. Ob potočku je ata enkrat nasadil leske. Leske so rastle in rastle in zdaj so ena sama živa meja. Pozno poleti jih gre mama trest, in pobira lešnike, potem jih sušijo, in potem jih lomijo. Ata pa mami poje: Bod moja bod moja ti bom lešnikov dal, boš te pozobala, ti bom drugih nabral.
No, tja grest zdaj. Ata iz žepa potegne pipec, in začne trkat po vejah leske. Kaj delaš, zanima Bozota?
Iščem muževne, reče ata. Kaj je to, pravi Bozo? To so mladike, dovolj prožne, enoletne, take, da bo lubje odstopilo od lesa.
Kmalu najde eno, jo odreže, in začne tolči po lubju. Okoli in okoli, okoli in okoli tolče. Boš poskusil, vpraša Bozota.
Bozo previdno prime pipec v roko. Nož je kovačov pes je enkrat ata rekel. Zato, ker kot te pes vgrizne, te tudi nož vgrizne. Nato začne iskat muževno lesko. Pa ne ve čisto, kako to zgleda. Vpraša ateta: je ta? Ne. Je ta? Ne. Je ta? Ne. Potem Bozo vidi, da so različne barve. Ene so take sive, druge pa take zeleno rjave. Ene so take bolj trde, druge mehke. Kmalu najde pravo vejo. Eno leto staro, debelo za atetov mezinec. Je ta? Ja. Ta je, reče Ata.
Bozo se trudi, da bi odrezal vejo. Ata je samo zasukal in potegnil, Bozotu pa ne gre. Dolbe in dolbe in dolbe in dolbe, da je tako, kot je zadnjič videl na televiziji bobra. Ata se smeje: vredi si ti to izdolbel. Zdaj pa zlomi. Eh, si reče Bozo, si butl, in zlomi vejo. Potem začne tolči okoli in okoli.
Zakaj tolčem, vpraša Bozo? Zato, ker bo tako lubje odstopilo od veje. Midva hočeva takšno cevko iz lubja. Zdaj je Bozotu jasno, in razume, zakaj je ata potem, ko je nehal tolči, zarezal okoli in okoli. Cevko iz lubja je potegnil iz veje in pogledal skoznjo, tako kot skozi daljnogled.
Potem ata odreže veji košček, in ga prireže. Košček vtakne v cevko iz lubja, in zdaj je večina cevke zadelana z lesom, edino pri vrhu je mala luknjica. Ata pihne v cevko – in glej – zapiska.
Bozo enako. Tolče, reže, odreže, prireže, zamaši, pihne. Nič. Še enkrat. Nič. Bozotu gre na jok. Ata pa: Bozo, ne odnehaj. Glej, preveliko luknjo si pustil, Čisto malo prireži.
Bozo tako naredi in pihne. Tako mala mačka, čisto tanko in malo zapiska. Ampak za Bozota je to najlepši in najbolj čudoviti zvok. To je on naredo. Čisto sam.
Ata, hvala ti.