Bil je tak deževen dan. Vse je bilo mokro. Mačka Mica je bila mokra. Stopnišče je bilo mokro.
Pri vratih v vrtec je stal Hišnik. Prav grdo se je držal. Otroci so hodili mimo.
Kapljali so. Vodo in blato. Ker na svetu ni boljšega, kot če skočiš v lužo. Tako od daleč. Z zaletom. Tako “Pazi Štefek, pazi to”. “Zaj pride”. In potem se zaletiš, in skočiš, in letiš. In voda zaploska. Bravo!!! Bravo Bozo. Največji špric.
Ampak v luži je blato. Blato pa špricne, v velikem blatnem loku naokoli. Zid ob luži se cedi od blatne vode. Ena sama velika packa. In če jo človek tako pogleda, tisto packo, je videti kot Hišik. Malo moraš zamižati, pa se malo prikloniti v levo, glavo pa prav malo nagniti v desno, in evoga. Hišnik. Kapa, brki, gube. Čisti Hišnik.
Pa je čisto vseeno, kaj ima Bozo tisti dan obuto. Mama se bo kregala. Ja, saj rumeni škornji so zakon. Vodi pa je čisto vseeno, kaj prileti vanjo. Nove teniske, stare superge, brez čevljev. Če ni premrzlo, se Bozo sezuje, sname nogavice in stopi v vodo. Blato mu polzi skozi prste. Gladko je. Mehko. Dobro uležano blato.
In potem s Štefekom v vrtec. Bozo je zmagal, okoli ovinka, po stopnicah, skoraj skozi vrata.
»Haloooo« zadoni,
Hišnik se jezi,
Bozo se obrne,
Štefek prava strela
mimo odbrzi.
»Bozo, pa kaj mi spet delaš« reče Hišnik. »Poglej v hodnik. Celo jutro sem ga drgnil. Drgnil gor, in dol, in levo in desno. Ti pa zdaj cap cap cap. Vse blato ti bo padlo na tla.« Hišnik se obrne proti hodniku, pokaže z roko in ... in ... IN .... »Kaj je zdaj to?«. Po hodniku stopinje. Dolgi koraki. Bozo se muza, Štefek je bil hiter kot strela.
Bozo pa okoli Hišnika. Tako počasi, za hrbtom. Hišnik levo, Bozo desno. Hišnik desno, Bozo levo. Hišnik naprej, Bozo za njim. »Mulc, kam si zginil?«. Bozo pa, na ves glas: »Hišnik Smetišnik« in potem z vso hitrostjo po hodniku. Cof cof cof so šklopotali čevlji, smenk smenk smenk so se lepili podplati. Če bi bil človek umetniško navdahnjen, bi rekel, da je Bozo naredil prav umetelne sledove. Take za k zdravniku.
Kako to misliš k zdravniku?
Saj veš. Ko greš na sistematskega in zdravnik reče, »No Bozo, kako pa tvoj platfus«? In potem moraš dva koraka naprej pa nazaj. »Ravno se drži«. »Ramena gor«. Ampak Bozo je že kot sveča. Kot smreka. Kot metla. Hišnikova! In potem ti moraš na neko mokro coto, pa po tleh, in puščaš sledove. In reče zdravnik – »no Bozo, malo je boljše, ampak več moraš hoditi bos«.
Evo, in potem se Hišnik čudi, če hodiš bos po luži. Takorekoč je to zdravnik ukazal.