Bozo bo kmalu star 6 let. Vrtec je super. Hišnik ni tako super. Teta (učiteljica) Jožica je super. Vstajanje zjutraj ni tako super. Ampak ata in mama morata v službo, in on bo kmalu šel v šolo. Torej ni alternative – vrtec.
Na srečo pa je Bozotov dom na kmetiji svet za sebe. Tam so doma mama, ata, Bozo, Ruby in Ferdo. Ruby veliki črni leteči pes in Ferdo smrdeči kozel. Strah in trepet vseh naokoli. Če mu kdo ni všeč Ferdo najprej pogleda. Ima take svetleče modro sive oči. Malo nagne glavo vstran. Bozo je prečital, da imajo tiste živali, ki pobegnejo pred nevarnostjo, oči na strani v glavi. Recimo koj, pa krava, pa bik, pa srna, pa koza in kozel. Tiste živali, ki lovijo pa spredaj. Recimo Ruby. Pa lisica. Pa mačka.
Samo mu ni jasno, zakaj ima Ferdo oči ob strani. To tudi Ferdotu ni čisto jasno. Zato si vedno vse ogleda tako, da malo nagne glavo. Da zgleda kot lovec, ne kot plen. Ker Ferdo ni plen. Kdo misli, da je Ferdo plen, se hudo moti. Ja, sosedov Luka je to izkusil. Ondan je splezal preko električnega, pa se je norčeval iz Ferdota. Ferdo nič. Pogleda. Nagne glavo. Luka pa maha z rdečim robcem. Kot toreador. Pa ni Ferdo bik. Sicer pa tudi biki ne prepoznajo rdeče barve, prepoznanjo migetajočo blago. Ampak Ferdota ne moti robec. Oni smrkavec ga moti. Ko se dere. Pa Bozo ga tudi ne mara. In Ferdo čaka. Luka je vedno bližje in bližje. In tedaj. Tedaj Ferdo oceni. Dovolj blizu. In štarta. Spusti roge in v dir. Luka pa ... tudi v dir. Proti električnemu. Še dva metra. Še meter. Še malo ... in Luka poleti. Ferdo ga je dobil. In ga s svojim mogočnim čelom sunil v .... Ne smem napisat, mislite si pa lahko. Luka supermen, ali bolje Luka kozlobrc.
Potem pa v jok in svojemu ateju. Ta pa mu reče: pa kaj hodiš h kozlu na travnik. Bodi srečen, da te ni polomil.
Ja, zdaj je že tako. Ni pa vedno bilo tako.
Ko je bil Bozo mali, tako ena tri leta, in je dobil letečega pesa Ruby, se je skotil tudi Ferdo. Ferdova mama je bila koza Belka. Kaj misliš zakaj ji je bilo tako ime? Ker je bila malo bela malo črna seveda. Kaj si pa mislil? Saj tebi tudi ni ime Marjetica, ker imaš lepo belo-rumeno glavo ampak zato, ker tvoja mama misli, da cvetiš kot marjetica. In Belka je bila po kotitivi precej boga. Ni bila več najmlajša, in ni mogla skrbeti za Ferdota.
Mama ima veliko srce. Tako veliko kot 2 stadiona za fuzbal v Maribori. Ata je enkrat Bozota peljal gledat tekmo. Bozo se ne spomni, kdo je zmagal, spomni pa se da so vsi vstali in kričali: sudija nema ... Ne bom napisala, se pa rima na »zmaja«. No recimo, sudija nema zmaja. Ampak stadion ni nič proti maminemu srcu. Ja, saj se vedno dere. Je vedno kaj narobe. Ampak, ko je treba, vzame domov Ruby. In potolaži Bozota. In speče potico in jo nese v šolo za vse. Potem pa se spet malo dere. Ampak Bozo misli, da je to bolj zaradi navade.
In ko je mama videla bogega malega kozlička, zvitega v kotu, ko je vstal, se tresel in ni dobil mleka, je rekla. Eh. Šla je v hišo, pobrkljala po posodi in potegnila ven Bozotovo flaško. Ja ja saj vem, vsi se spomnimo, da je enkrat, ko je bil 2, bozo rekel – flaško flaško in je mama rekla, da jo je Belka prevrgla in razbila. Seveda to ni bilo res, ampak kako pa zgleda, če bi Bozo do osemnajstega flaško po svetu za sabo nosil. Enkrat je konec. Ampak flaška je bila taka super, z dudo in vse in jo je mama pospravila. Kot pač mame znajo. Brž je pogrela malo kozjega mleka, od Šekice (in ne me vprašat, zakaj ji je tako ime, če pa je cela bela), ter ga vlila v flaško. Vzdignila je glavo malemu kozličku in mu potisnila cucelj v gobček.
Kako je vlekel. Ata bi rekel, da je zaugal ko gasilska cisterna. Zaprl je oči, uhlje zložil ob glavo in vlekel, vlekel, vlekel. In meketal. Tako grleno, mehko. Potem se je zvil nazaj na slamo, in zaspal. In tako vsaki dan. Belka si je opomogla, ampak po dolgem času. Kozliček pa je rastel in rastel.
Bozo je seveda bil prvi, ki je hotel dati flaško kozličku. Mama se je malo upirala, ker je mislila, da bo Bozo brž nagnil flaško ampak ... ni. Presenetljivo. Samo rekel je kaka sreča da Belka ni strla flaške.
In nenadoma mami sploh ni bilo več treba dojiti kozlička. Kar Bozo je to naredil.
Neke nedelje pa Bozo pride iz štale, in reče, da je Ferdinand vse popil. Pa reče mama: kdo je Ferdinand. Kdo neki, kozel, reče Bozo. Pa kaki zaj Ferdinand reče mama. Bozo je tisto jutro gledal risanko o bikcu Ferdinandu. In reče mami: oni bik ni nič proti mojemu Ferdinandu. In kaj kmalu ni bil več taki gosposki Ferdinand, ampak čisto domači Ferdo. Kam pa pridemo s kozlom Ferdinandom. Saj si jezik zlomimo. Če pa se Ferdo zgubi, pa se lahko Bozo dere na vse glas: Ferdo, Ferdoooooo, Ferdoooo, ki si te ti kozel?
Ferdo je zelo hiter kozel. Če je treba. Recimo, če pride Luka. Ali pa, če vidi, da mu kera koza sili v dobro travo. Ali pa bognedaj kaka vrana. Na vrane ma pa res pik. Vrana dol, Ferdo tja, Ampak vrane so pametne. Bi rekel človek, da Ferdota izzivajo. In Bozo nikoli ne ve, ali se Ferdo pusti, ali je Ferdo butl, ali pa je Ferdo pameten in trenira šprinte. Za nagrado pa prepodi vrane.
In bolj ko Bozo premišlja, bolj je ziher, da ve odgovor. Ondan je slišal, da imajo v konjskih hlevih vedno kako kozo. Zato, ker je kozji drek malo razkužilen. Kar pojdite gledat koze, kako izbirajo hrano. Malo tu malo tam, zelišče tu zelišče tam. Reče ata: kdor se hoče preklinjati naučiti, kozo mora si kupiti, ker pač koza hodi v škodo. In zato, ker med požarom koza ve, kako pobegnit. Ker je koza .... pametna.
Ferdo je Ferdo, in Ferdo obvlada. Kar Luko vprašajte.