Ata pravi: nož je kovačov pes. Ateju je vseeno, kak se prav reče. Kovačov ali kovačev, samo da se ve: preden vzameš ostro stvar vedi, da te bo vgriznila. Če ne boš pazo. Glih tak ko če greš k sosedi pa ne paziš na pesa. Ne bo v redu.
Pri Bozu so spravljali česen. Česen je naprej treba posaditi jeseni. Traktorist in ata ga sadita s sadilnikom. Pred leti si je ata sposojal sadilnik. Celi živčen je bil. Enkrat ga ni dobil pravi čas in je bilo skoz mokro in potem zmrzjeno in je namesto novembra sadil februarja. Tisto leto ni bilo dobro. Tega se Bozo ne spomni, ata pa se. In je potem iskal in iskal in dobil sadilnik s Poljske. Dobra cena, dobra izdelava. No, malo ga je pol traktorist predelal. Tako vedno. Velike države ne razumejo, kaj pomeni, če imaš pol hektarja česna. Ko ni vseeno, če ena glavica ne vzklije.
Potem česen raste. Česen je tako ata. Najboljše mu je dat, kar rabi, in ga pustit pri miru. Ker itak se bo zgodilo, kar se ma za zgodit. Če pa drezaš in pikaš in to in ono, je samo slabše. Česen ne mara dobre zemlje. Ker je prišel iz Sibirije. Tam je vse revno in mrzlo, in samo malo časa je, da zraste in da sad. Če je zemlja predobra, je nekaj narobe. Verjetno. Česen nima glave – no seveda jo ima, ampak je pod zemljo.
In potem pride junij in je vse vroče. Traktor je vroč. Zrak je vroč. Sosedi pomagajo, pridejo ob petih, ker je ob desetih prevroče. Traktorist najprej potegne s planerko česen iz zemlje, in potem vsi pobirajo in vežejo in malo čistijo. Ko pa je malca, ni boljšega kot sveži česen. No, pol ti iz ust ne diši ravno lepo, ampak dobro pa je sto na uro.
Vsi nekaj režejo. Bozotu pa ne dajo noža. Ker on je pet in nož je kovačov pes. Ampak sosed se je obrno, in Bozo zgrabi njegov nož. Sek sek sek in auuuuuu. Pa se spet vsi derejo. Mama, ata, sosed, Malega v avto, pa v bolnico. Vse je v redi. Saj vedno je. Samo si je Bozo zapomno – nož je kovačov pes. Ampak Bozo je pazo. Naredo vse, kot sosed. Mama mu reče – Bozo, česen je gladki. Zdrsne. Moraš malo zažagat predno pritisneš.
Pri dohtarjih je blo napeto. Najprej, v avtu, je bil ata celi živčni. Gleda tisti sveži, na soncu posušeni robec. Pa vidi, da ne teče več. Pol je bil slabe volje. Pa zakaj ne paziš, pa če sem ti reko ne, pa tak si trmast ko Ferdo. Pa tak. Pol sta prišla v bolnico. Parkirata, greta skozi vrata. Spredaj sami rumeni rešilci. To mora bit vredi če te rešilec pelje. Lučke pa sirena pa vse. Skozi vrata. Ljudje sedijo. Vsi žalostni. Gledajo predse. Pa semafor. Pravi ata – rdeča je za hude, oranžna je za manj hude, pol pa modra in zelena. Bozo vpraša, ker sem jaz. Ata reče, ti si otrok. Maš prednost. In res, pride sestra, pa vpraša – kaj je. Bozo pa, pes me je. Ata, kaki zaj pes. Bozo, če pa si reko da je pes kovačov pes. Pol pa se sestra smeji. Ata se smeji. Bozo ne razume. Pes je pes, domači ali pa kovačov. Reče sestra, prii zaj, te bo dohtar pogledo. Dohtar: kaj si delo, Bozo? Pa kajjezajto. Petkrat sem že reko. Pes me je. Ampak dohtarju ne rečeš Petkrat sem že reko. Zaj to pove v glavi. Glasno: vrezo sem se. Pri česni. Reče dohtar, pokaži, zaj bo malo bolelo, in sestra očisti rano, dohtar pikne, roka postane trda. Reče dohtar, stran glej. In Bozo čuti taki pritisk, enkrat dvakrat, trikrat. Reče dohtar. Evo. Sestra poveže in reče: drugič pa reči pesi priden Reksi. In se smeje. Ata se smeje. Bozo se ne smeje, ampak vleče ateja skozi vrata da greta domov.
Od takrat Bozo zelo pazi. Nož, sekira, kosa. Vsi so prijatelji. Vsi so tudi sovražniki. Brez njih ne gre. Kdo bo prevost nakosil za živali brez kose? Kdo bo drva nasekal brez sekire. Noben. Je pa treba pazit. Vsak korak. Bozo gleda dedka. Da poleno na štor. Noge narazen, če sekira zdrsne, da pade mimo noge. Pomeriš, vdariš. Če pade na sredo, in se razčesne, je to prava stvar. Tak hrskne. Gladko. Rezilo se zapiči v tnalo. Dedek pol vdari po ročaji, tak dol, da sekira pride iz štora. In potem še enkrat. Če pa se poleno ne razčesne – pol pa je problem. Kaj zaj? Stopi na poleno in miga, dokler sekira ni prosta.
Pa si misli Bozo – še enkrat vdari. In reče dedku. Dedku pomigajo brki. Na smeh. Reče, ti bom pokazo. Nalašč vdari bolj malo, da sekira ostane v polenu. Potem dvigne vse skupaj nad glavo, obrne sekiro da z uho vdari na štor, in…. in… poleno odfrči naprej in udari v steno. Lahko pa bi tudi kam drugam. Še enkrat dedek pokaže. Zdaj vdari s polenom navzdol. In potem zakolne “tristo kosmatih”. Samo ni “tristo kosmatih” ampak .. saj veš … dedek pač. Pravi Bozo – kaj je. Reče dedek – daj roko gor. Potem počasi vdari in Bozo čuti. Ročaj zapoje. Dedek reče, vibrira. Če vdariš tako ko dedek vdari, na pune, pol ročaj ne zapoje. Pol ročaj zakriči. In to boli. Je pa hecno, poslušaš s prsti. Tako ko pobožaš Ferdota in čutiš srce.
Zdaj Bozo razume. Kovačov pes je tako pravi pes. Tako Ruby. Če paziš, in si prijazen, in narediš tako moraš – ko pride novi človek h koči in mu mama reče – daj roko, da te povoha. In si miren, potem Ruby povoha, se obrne in gre – spat. Če pa pride en živčni, in da roko, pa umakne, in potem je čuden, pol pa Ruby zarenči. Globoko v njej se zbudi ta glas.
Vredi je, Ruby. Vredi je, nož. Mir, oba.