Bozo se zelo rad uči. Vsemogoče. Mama reče, da se uči bedarije. Ata samo zamahne z roko. Na kmetiji mora fant znati vozit traktor, kidat v štali, sekat drva. Saj knjige so fajn. Ata je tudi rad čital. Pa je kmalu zmanjkalo časa.
Ampak zdaj so drugi cajti. Zdaj mora kmet kaj znat, ne samo hrane pridelovat. Mora znat prodati, mora znati jezike, mora znati Internet, pa fejs, pa take stvari. Zato reče: pusti ga. Naj čita. Da mu bo lepše.
In Bozo čita o letečem pesu. Ali lisici? Ali nekaj takega. Čita in čita in si misli. To ni nič. Pri nas je leteči pes Ruby.
Bilo pa je tako. Mama ima rada velike pese. Nemške doge. To so taki veliki prijazni pesi. Pred mnogo mnogo leti niso bili tako prijazni. Redili so jih za lov na divje svije. Uhe so jim porezali, da jih svije niso mogle vgriznit. In za svije so še zdaj strup. Če Ruby zavoha divjo svijo, eh eh eh eh. Potem se vsi derejo. Ruby Ruby Ruby, ona pa nič.
Drugače pa je Ruby prijazen pes. Hitra, močna, črna, zvesta, diši. Najboljši največji najbolj močni pes.
Pred nekaj leti, ko je bil Bozo tri leta, so imeli enega drugega pesa. Tudi nemško dogo. Ampak je imela bolano srce in je poginila. Vsi so jokali. Mama je jokala. Bozo je jokal. Tudi atu se je utrnila solza, ampak to je bilo zato, ker je bilo tako vroče in ni bila solza, ampak švic. Ata ne zna jokat.
Čez nekaj časa so šli po drugega pesa. Veliko jih je bilo tam. Same doge. Sive, bele, pisane. Mama sedi in ima Boza na kolenih. Pesi pa okoli nje. Meni se z gospo. Ta pravi: ta je živahen, ta je lep, ta bo hiter ... Tam zadaj pa en mali črni pes. S te pa ne bo nič pravi gospa. Ta se vedno skriva. Mogoče je kaj narobe z njo. Potem pa mali črni pes pride k mami. Buksne Bozotovo nogo. In Bozo jo pogleda v rjave oči in ... in ... in ... Mama, to vzami.
Mama pa: gospa pravi, da je nekaj narobe. Pravi Bozo: jaz tudi ne rinem naprej. Jaz sem tudi zadi. Jaz tudi počakam. Ampak ta pes je taki topli. Mama, ta bo naša. Pa pravi mama gospe: ali jo lahko vzamemo za nekaj dni? Mogoče pa bo naša. In gospa pravi: dobro ceno vam dam, prav.
In tako je prišla Ruby leteči pes domov na kmetijo. Mama se je koj zaljubila v njo. Mama v kuhinjo, Ruby za njo. Mama v spalnico Ruby za njo. Mama v hlev Ruby za njo, Ferdo kozel je bil takrat še čisto mali kozliček in ga je mama hranila po steklenički. Ruby je čisto nora na mamo. No ja, Bozo je v redu, ampak na svetu je za Ruby tako: najprej je mama. Ona je vodja tropa. Potem je ata. On vse prežene. Potem pa sta mladiča Bozo in Ferdo. Tako je prav. Mama da hrano, mama da vodo, mama je šef.
Ruby se je rada zvila ob rob postelje. Spalnica je v nadstropju, na podstrešju. Do nje vodijo strme stopnice. Mama je nekaj brkljala, in Ruby je zaspala. Pa odpre oči. Kje je mama? Na dvorišču.
V spalnici je okno, tako podstrešno, tako, da lahko človek skozi okno pomoli. Mama ga pušča odprtega, da je bolj zračno, reče. In Ruby sliši skozi okno, da je mama na dvorišču. In si misli: evo, grem na dvorišče. Ruby je stara tri mesece, in nima izkušenj. Skočiti pa zna, vzame zalet in in in in. Ruby neeeeee. Neeeee. Skoči skozi okno
Ampak okno je visoko nad tlemi. Ruby nima več tal. Bozo jo vidi. In kriči. Neeeeeeeee.
Ruby se stegne kot olimpijski skakalec v vodo. Eno nogo naprej. Glavo vstran. Bum. Pade na beton, ampak kot kolo. Leva noga, desno rame, glavo vstran, preko hrbta, desna noga. In obleži.
Ojojoj Ruby Ruby Ruby se dere Bozo. Mama se dere. Joče. Ata pride do pesa in ga gleda. Pes odpre oči. Ata reče, grem po desko. Da Ruby na desko in v avto. Se odpelje.
Bozo joka in joka. Njegov pes. In joka.
In potem, ko več ne more jokat, sedi pod jablano in razmišlja o tem, kaj vse bi lahko z Ruby delala. Tekla in iskala. Zdaj pa bo ziher umrla. Če bi on padel tako visoko, bi bil mrtev. Vsak bi bil.
Avto se vrača. Ata odpre zadnja vrata in dvigne pesa. Ima zavito taco. Ata reče: to je nemogoče. Samo prst na nogi si je zlomila. Neverjetno. Mama se smeje in joče hkrati.
Bozo pa reče: to je moj leteči pes Ruby.