Bozo je živel na kmetiji. Tam so živele tudi živali. Živali so stanovale v štali, ljudje so stanovali v hiši.
Ruby je žival. Ampak s posebnostjo. Živi v hiši. Ruby je pes.
Ni navaden pes. Ruby je leteči pes. Ampak o tem več drugič. Danes ima Bozo Ruby neskončno rad. Ker ga je poslinila.
Saj veste, kako je, če te pes poslini. Človek bi mislil, da pes hrusta lepilo. Sline se nikakor ne moreč rešiti. Primeš jo s prsti in se ti prilepi na prste. Potem se obrišeš z dlanjo, prsti čisti, slina na dlani. In tako naprej, dokler ne najdeš bukve z lepo skorjo, in se obrišeš obnjo. Ruby bi lahko preskočila vse te neprijetnosti, in se obrisala ob bukev. Ampak ne! Bozo je dosti boljši za brisanje sline. Tako misli Ruby.
In kako je mogoče, da je Bozo tako vesel, ker je spet lepljiv? Pa poslušajmo.
Tisti dan je šlo vse narobe. Ata je prišel slabe volje iz službe. Šef. Mama je prišla slabe volje iz službe. Stranke. Bozo je prišel slabe volje iz vrtca. Kdo neki? Hišnik.
Tako so prišli domov in molče kosili. Potem ata reče: Bozo, zdaj pa pospravi mizo. Dovolj si star, da lahko pomagaš mami. Bozo pa si misli. Ti si še bolj star, ti pomagaj. Ampak včasih človek misli na glas. In to ni dobro. Tudi danes je bilo tako. Ata je postal rdeč, mama je na široko odprla oči. Ruby se je samo pretegnila.
Ohhh. Pasje življenje. Ruby ima mehko posteljico v kuhinji. Blizu štedilnika. Njena posteljica je tako velika, da včasih, ko je tako utrujen, in tako zamazan, saj veste, ko bi človek moral pod tuš, pa je misel na vodo neprijetna ... Bozo zleze k Ruby. Ruby samo dvigne taco in pokrije Boza. En mladič več ali manj. Mama se seveda dere. Bolhe, klopi, umazanija, .... Bozo pa bi se tako stisnil k Ruby.
Ruby ljudi ne more razumeti. Psi vidijo samo črno-belo-sivo. Ali modro-svetlo. Odpreš oči – dan ali noč. Če je hrana, pa voda, pa toplo ... kaj se toliko prepirajo. In spet. Ata se dere, da on dela cele dni. Mama pravi, da ona tudi. Bozo pa je zmatran. Kaj ona dva ne vesta, da je Hišnik grozno naporen. Da mora vedno preveriti, kje je, in kje je teta Jožica, nopardon učiteljica Jožica? Kaj sploh vesta o svetu? Čisto nič. Ruby seveda ljudi dobesedno ne more razumeti. Ne govori človeščine. Sliši pa jezo, in kujanje vidi. Njej je vse jasno. Ampak svet je tako enostaven. Je hrana? Je. Je voda? Je. Je toplo? Je. Kajpapotem?
Ata reče – Bozo spat! Krivica. Zunaj je še svetlo. Pa ravno tako fino rogovilo si je nagledal. Za fračo. Ampak zdaj bo ata gotovo prepovedal, da bi Bozo uporabil žago, pa tudi on je ne bo hotel odžagati. Krivica. Pet let je samo številka. Bozo se počuti, kot da ima najmanj devet! Mogoče celo deset!
Bozova soba je stara in majhna in je stisnjena v kot pritličja hiše. Ima posteljo, staro omaro in nočno omarico z lučko. Ima tudi okno, ki gleda na dvorišče. Na zunanji strani okna je star štor. Bozo lahko spleza na okensko polico, se zavihti preko in se s prsti na nogi dotakne štora. Potem se lahko spusti. Ampak včasih zgreši štor z drugo nogo in potem telebne kot je dolg in širok na travo. In vidi vse zvezde, ptičke in še kakega čmrlja zraven.
Bozo je jezen. V culico zmeče pulover, gate (ker človek nikoli ne ve, kdaj rabi sveže), nogavice, vrvico, in kos kruha, ki mu je ostal od včerajšnje večerje. Še dobro, da skrbi za higieno po Bozotovo in ne po mamino. Spleza skozi okno. Zdaj bo pobegnil. Še žal jima bo! Ko bo velik in močan in bogat se vrne in jima zabrusi ...
Potem odide. Preko dvorišča, mimo štale. In tedaj: mekete mekete. Kozliček! Ferdo! No, zdaj že kozel Ferdinand, ampak ... Ko je bil Bozo star tri leta, se je skotil majhen kozlič. Ata ga je hotel prodati ... ampak Bozo je jokal in jokal in jokal, in prijokal Ferda. Zdaj sta prijatelja. Ferdo je dvoletni kozel, ki najbolj na svetu uživa, če se lahko kam trkne s svojimi rogovi. Ampak ne v Bozota. Ne ne.
S seboj ga vzame. Okoli vrata mu natakne vrv, in gresta naravnost po cesti. S Ferdom je varen. Ferda se vsi bojijo. Cesta kmalu zavije v gozd, in Bozo jo ubere po bližnjici. Steza postane vse bolj mokra in mokra, drevesa temna in grozeča. Bozo sede, si zavije vrv okoli roke in razmišlja. O tem in onem, onem in tem, oči pa težje in težje. Nenadoma se zbudi. Tema. Kje pa sploh sem? Kaj pa, če pride volk? Ali medved? Ali 100 kg svija? K sebi stisne Ferda in se prične tresti od straha.
Tako spet zaspi in sanja da dežuje. Kap kap kap mu kaplja po obrazu. Odpre oči in ugleda – Ruby. Njene rjave oči, velikanski smrček. Velikanske uhlje. Ruby je najboljša, največa in najlepša nemška doga kar jih je. In zdaj je pri njem. Kaj Ferdo, Ruby je zakon. Ko da Ruby tace na atejeva ramena, je večja od njega.
Ruby odide, in Bozo za njo. Hodita in hodita, in kmalu sta doma.
Mama joka v sobi. Ata telefonira. Cel zamazan je, ko je padel na korenini, ko je iskal Bozota. In potem ... potem ... stopi skozi vrata Ruby, za njo pa Bozo. Ferdo ostane zunaj.
Prepir je pozabljen, vsi se objamejo. Ljudje.
Kaj pa Ruby – obrne se proti svojim ljudem in si misli: kako so čudni. Potem se zvije na svojo veliko posteljo. Pomisli še – kako ta Ferdo smrdi. Še dobro, da je šel s tamalim. Še dobro, da sta šla skozi luknjo, in je šla za njim. In še dobro, da jo čaka večerja. Vse je v redu. Streha ni luknjasta. Voda je. Hrana je. In toplo je.