Bozotov ata se ne boji ničesar. Živega ne, ker je velik človek in okoli kmetije ni večjega ali močnejšega. Mrtvega ne, ker pravi, da če ne vgrizne, ne boli, duša pa ima pastirja na vasi.
Ko ga je Bozo enkrat vprašal, kako je to mogoče, mu je ata povedal zgodbo, kako je stari ata izgubil strah.
V tistem času je bil stari ata mlad. Saj vem, da porečete, da je to nemogoče, ker je ata star, stari ata pa prastar, ampak čas teče za vsakega. In stari ata je bil včasih fant, in stara mama je bila včasih dekle.
Fant in dekle sta se spogledala na gasilski veselici. Kaj je gasilska veselica. No, v mestu tega ne poznajo. Gasilci nas varujejo pred požari. Kadarkoli sirena zadoni, prihitijo v gasilski dom, skočijo v cisterno, in se odpeljejo pomagat. Dežuje. Sneži. Pripeka. Vseeno.
To ljudje na vasi cenijo. Pravijo – moža si zbereš, sosed pa te bo na pogrebu noso. Zato vsako leto prispevajo prostovoljno. Eni evro ali dva, eni petdeset ali sto. In vsak reče: evo, tu mate, in upam, da vas ne vidim.
Biti gasilec je težko. Zato gasilci vsake toliko priredijo zabavo. Najprej zjutraj zloščijo vso opremo. Gasilske avte, lestve, cevi, vse čisto vse se mora svetit. Nato pred gasilski dom postavijo klopi in mize, zakurijo ogenj in povabijo Mirkota s harmonko. Potem pa se začne, do poznih jutranjih ur.
Starejši bolj pijejo in jedo, mlajši pa zaplešejo. Tako je tudi stari ata, pardon, fant, videl staro mamo, pardon, dekle, pri sosednji mizi. Fantov prijatelj vidi, kam gleda fant, in reče: ne nori, brata ima, te bo nalomil. In fanta je postalo strah. Gledal je predse, ampak, ampak, ampak, očem ne moreš ukazovati. Pogled je švignil tja čez in tudi dekle je pogledalo. Ni bilo smešno, ampak nasmeh je vseeno razsvetlil noč. In se fant ugrizne v ustnico, in reče, grem. In je šel. Greš plesat zamrmra in gleda v tla.
Še sreča, da so dekleta bolj pogumna. Reče dekle, grem, mu poda roko in se zavrtita. Prvič, a ne edinič. Vrtita se in vrtita. Brat se nekaj petelini, pa ga dekle samo strmo pogleda in je dovolj.
Čez par tednov je druga gasilska veselica, v drugi vasi. Spet se pogleda srečata, spet se vrti svet. In tretjič. In ... in ... vojska.
V tistem času so morali fantje v vojsko. Učiti se, kako se brani domovina. Dokler nisi vojske fraj, nisi goden za ženitev, so rekle stare babe na vasi. So imele prav. Marsikaj se zgodi tam daleč stran od doma. Lepo in manj lepo. Pogumno in strahopetno. Ampak mora miniti, in ko mine, je konec dvoma.
Tako je tudi fant šel in se vrnil. Namesto nasmehov, namesto vrtenja so vmes romala pisma. O vojakih in o sanjah. O šoli in o kmetiji. Fotografije. Razglednice. Posušena roža. Mala čokoladica. Leto in pol je minilo kot bi pihnil.
In reče dekle fantu: doma me sprašujejo, kaj je s teboj. Boš prišel. In fant drugič premaga strah in reče: pridem. In je bila nedelja.
Vrata mu odpre najstarejši brat. Tako dol ga pogleda in nekaj zamrmra. Fant si misli, tretjič, morem to. Saj je velik, ampak jaz sem hiter.
Pri dolgi mizi je veliko stolov. Vsi stoli so zasedeni, samo en je še prost. Fant sede nanj, poleg dekletovega očeta. Dekletov oče je prijazen, in se posveti fantu. Šola, vojska, služba, želje. Fant odgovarja.
Oče misli: hmmm tale je zelo tih. Mogoče pretih za mojo hči.
Fant misli: hmmm tale je zelo zvedav. Ampak ne smem biti nesramen.
Pa pove oče zgodbo: pri nas na kmetiji jeseni lovimo zajce. A jih ne lovimo s puško ali s pastmi, lovimo jih s poprom.
Oče misli: no, bomo videli ali je neumen.
Fant misli: pa kaj misliš, da sem neumen?
Kako s poprom, zanima fanta. Enostavno: na njivi gojimo zelje. Zelje naredi glave nad površino zemlje. Ko je čas, odrežemo zeljnate glave, da ostanejo samo koceni. Vsi vedo, da zajci obožujejo zelje. Zato na zeljne kocene nasipamo popra. Ponoči, ko je varno in temno, priskakljajo zajci na polje. Gredo do kocena, zagriznejo, in, šment, poper. Zajci poper vdahnejo in morajo kihnit. To naredijo tako silovito, da se z glavo zaletijo v zeljni kocen, in padejo od udarca v nezavest. Zjutraj nam ni potrebno narediti ničesar drugega, kot da jih poberemo.
Oče misli: če to verjame, je zares neumen.
Fant misli: ne smem biti nesramen, ampak kaj ta misli, da sem neumen?
Fant: o, to pa ste si zelo pametno izmislili. Bi rad bil zraven drugič pri takem lovu.
Hči si misli: ojejejej. Moški pa so res neumni. Ampak tale moj fant je vljuden in pameten. Ta bo dobro skrbel zame.
In tako sem prišel jaz na svet. In zdaj ti, Bozo. Zaradi kihajočih zajcev in enega pametnega dekleta.